MARIA DOLENC: »Življenje vedno prinesle svoje, prepustimo se mu«
Z gospo Mario Dolenc se bomo na povabilo Inštituta za sistemska zavedanja oziroma ustanoviteljice in direktorice Nataše Čebulj družili na delavnici 27. in 28. maja letos v Ankaranu. Maria Dolenc je strokovnjakinja z neprecenljivimi izkušnjami na področju odvisnosti in odnosov v družini.
Maria je svojo prvo delavnico na Inštitutu za sistemske postavitve v Ljubljani v živo izvedla aprila 2019. Tedaj smo z njo za Sistemska zavedanja, ki jih izdajamo v okviru Inštituta za sistemske postavitve opravili prvi intervju, drugič pa aprila 2021, ko je njena delavnica zaradi pandemije s koronavirusom potekala prek zooma. Tokrat znova objavljamo njem drugi intervju, ko sem se v slovenščini z njo pogovarjala Damijana Žišt, v angleščini pa Mojca Justin, urednici Sistemskih zavedanj. Oba intervjuja je mogoče v živo poslušati tudi na spletni strani Inštituta za sistemske postavitve in na naši facebook strani.
Draga Maria, dobrodošli znova med nami. Z nami je Slovenka, Maria Dolenc, ki že skoraj petdeset let živi v Avstraliji, kjer je našla svoj drugi dom. Gospa Maria je gestalt terapevtka, svetovalka za težave z odvisnostmi, pri svojem delu uporablja sistemske postavitve, je trenerka in akreditirana supervizorka PACFA… Je mama, babica, prababica in še vedno zelo rada prihaja nazaj v Slovenijo.
Gospa Maria, nam lahko prosim poveste, kako vas je življenjska pot zanesla na drugi konec sveta?
Tudi jaz sem vesela, da sem znova z vami, na začetku pa vas moram popraviti, da sem v Avstraliji že enainpetdeseto leto. Zanimivo vprašanje, kaj je mene zaneslo v Avstralijo… V Ljubljani sem bila v službi v Slovenija sadje, v službi sem bila zelo zadovoljna, lepo mi je bilo, nisem razmišljala, da bi šla kam drugam. Nekoč mi je nekdo rekel, da pa bom mogoče le kdaj šla kam drugam, v svet. Rekla sem da ne, da sem zelo zadovoljna v Sloveniji, zato nikoli ne bom nikamor šla. Ampak življenje gre svojo pot. Spoznala sem Petra, mojega nekdanjega moža s katerim sem se po dvajsetih letih zakona ločila, ker je bil odvisnik od iger na srečo. Kljub temu, da je bilo zelo hudo, je bil največji učitelj zame in sem zelo hvaležna, da sem bila z njim, ker me je življenje veliko naučilo. Takrat, ko sva živela skupaj – imava dva sina- , seveda nisem bila hvaležna, ker je bilo zelo hudo, doživela sem tudi živčni zlom, kasneje sem bila zelo hvaležna in sem še vedno.
Bivanje v Avstraliji sprva ni bilo lahko, a ne?
Drži. Ko je šel Peter sprva iz Slovenije v Avstrijo, sem ga sledila, tam sva ostala leto in pol. Od prijateljev sva izvedela, da v Avstraliji iščejo dobre delavce, še posebej mehanike. Avstralci so vabili za dve leti, plačali so tudi letalsko karto in odločila sva se, da greva skupaj z nekajletnim sinom. Prišli smo v Sydney in že ko je letalo pristajalo, mi je bilo zelo žal, da smo prišli, bilo je obdobje požarov, jaz pa sem bila navajena hribov, zelene narave. Zato sem dva tedna samo jokala in sem si želela nazaj domov. Prve mesece v Avstraliji sem imela zelo močno domotožje, a nisem mogla nazaj v Slovenijo. Počasi sem se privadila, delala sem kot šivilja doma, saj sem rodila še enega sina in sem morala skrbeti zanju. Takrat sem tudi veliko hodila v cerkev, ne ker bi bila posebej verna, ampak ker so se tam zbirali Slovenci in mi je zelo veliko pomenilo, da smo se družili. Takrat tudi še nisem znala angleškega jezika.
Vaš mož je bil odvisnik od iger na srečo, to je bilo za vso družino verjetno zelo težko obdobje?
Res je. Ker je bil Peter zasvojen z igrami na srečo, smo imeli zelo težko življenje, njegovo odvisnost smo tudi skrivali pred drugimi, saj je bilo to sramotno. Zdaj vem, da veliko lažje delam z odvisniki, ker sem sama šla skozi to zgodbo, tako je moralo biti. Če si mislimo, da bomo v življenju s tistim, ki si ga sami izberemo, se motimo. Življenje nam ga izbere, za partnerja nam dodeli takšno osebo, ki nas kar naprej budi v življenje, četudi skozi probleme. Zato sem zelo hvaležna, da naju je s Petrom življenjska pot privedla skupaj, za njegovo odvisnost in vse probleme skozi katere sva morala. Iz tega sem se ogromno naučila. Brez te izkušnje tega, kar zdaj počnem, ne bi počela.
Preden bova govorili o vašem življenju in delu, nam prosim povejte, kako je trenutno v Avstraliji, se tudi vi še vedno bojujete s koronavirusom?
V Avstraliji trenutno živimo precej drugače, kot vi v Evropi, v Sloveniji. Zelo smo svobodni v gibanju, le če gremo na avtobus ali letališče, moramo imeti zaščitne maske, pol leta nazaj smo nosili maske v trgovinah. Dolgo časa ni bilo nobene okužbe s koronavirusom, pred dnevi sem po dolgem času slišala, da je s koronavirusom okuženih nekaj ljudi v Beranbeu. Sicer pa, ne gledam televizije in ne poslušam o koronavirusu, tudi ne berem o tem že nekaj mesecev. Kar vem, izvem od drugih, s tem virusom se nočem obremenjevati. Vem, da ga ne bom dobila, če pa bi ga dobila, bi to pomenilo, da je prišel moj čas, da grem, tja čez. Seveda vem, da virus obstaja, da je lahko zelo nevaren, tega se zavedam, a se ne obremenjujem z njim, živim življenje tukaj in zdaj. Zaupam svojemu telesu in duši, da bo vse vredu. Zato priporočam, da se čim manj obremenjujemo s tem, kar o virusu poročajo mediji, ker potem nekateri ljudje postanejo panični, jih je strah. Sama vem, da če iz bojazni oziroma strahu reagiramo, to ni dobro za nas, za nikogar.
Kaj je bilo tisto, da vas je privedlo do tega, da ste najprej postali gestalt terapevtka in kako je v vaše življenje prišla metoda Postavitev družine?
Vse se je zgodilo enostavno, spontano. Zaradi moževe odvisnosti in težav, povezanih s tem, sem doživela živčni zlom. Nisem vedela, kako naj grem naprej, zato sem v nekem trenutku vse spustila in sem si rekla, dobro obstajamo ti, Bog, in jaz, in če moram umreti, bom pač umrla. Enostavno nisem zmogla več, prepustila sem se usodi, rekla sem si, naj bo kar bo, če bom preživela bom, če ne pa ne bom. Potem sem pa v nekem trenutku spoznala, da potrebujem jaz terapijo, in da moram pogledati, kaj se je v preteklosti dogajalo z mano, mojo družino, predniki. Da torej ugotovim, zakaj imam takšne težave, da sem dobila moža odvisnika. In tako sem šla na terapijo. Nikoli nisem razmišljala, da bom šla na terapijo zato, da se bom naučila pomagati drugim, da bom terapevtka, ampak zato, da bom pomagala sebi. Tako me je pot privedla tudi do gestalt terapije, kamor sem šla, da bi spoznala sebe, da bi si pomagala. A po drugem letu terapije sem si potem nekoč rekla, no, mogoče pa bom tudi jaz kdaj komu pomagala. A najprej sem pomagala sebi, nisem si delala nobenih ciljev. To, da sem postala terapevtka, je šlo počasi, korak po korak, saj je vedno v življenju tako, da nam pride nasproti tisto, kar v nekem trenutku najbolj potrebujemo. Ko smo v stiku s svojo dušo nam življenje, korak po korak prinaša tisto, kar potrebujemo. Čeprav večina ljudi meni, da mora samo delati in imeti neke natančno določene cilje v življenju, se veliko stvari zgodi z nekim namenom, samo od sebe. In tako sem postala gestalt terapevtka. Tako me je nekoč pot zanesla na neko konferenco, kjer je imel nekdo delavnico o Družinskih postavitvah. Ker sem bila že družinska terapevtka, sem šla pogledati na to delavnico, me je zelo potegnilo. Zato sem vstopila v prostor, kjer je bila delavnica. Kmalu mi je neka ženska rekla, če bi predstavljala njo. O metodi nisem nič vedela, sem pa pristala, da bom njena predstavnica. Po približno petnajstih minutah, sem ji rekla, čakaj, saj to je vendarle moja družinska postavitev, ne tvoja. Ko smo postavitev končali, sem šla do nje in se ji opravičila, da sem ji “ukradla” postavitev. Nasmehnila se mi je, in rekla, da je vse vredu, da je bila njena postavitev, v njej pa sem videla tudi delček sebe in svojega družinskega sistema. Metoda me je zelo prevzela. Zato sem šla takoj naslednje leto v Nemčijo k očetu metode Postavitev družine, k Bertu Hellingerju na postavitve, in tako, ne da bi načrtovala, čez leta postala tudi moderatorka Postavitev družine. Postavitve sem vzljubila, zato verjamem, da če imaš nekaj res rad, ti življenje tisto prinese na tvojo pot.
Trenutno ves svet živi v strahu pred okužbo s koronavirusom.To je življenje, kjer prevladujejo strah, travme in bojazni kako naprej. Kako nam z vašimi znanji lahko pomagate, da bomo na koncu tunela vendarle videli luč?
Zame je najpomembnejše, in to naj bi veljalo za vse ljudi, da živimo tukaj in zdaj, danes. Nihče od nas ne ve, kaj bo jutri prineslo življenje, kaj šele čez mesece ali drugo leto. Zato moram živeti za danes, videti svoje strahove in bojazni in se s tem sprijazniti. Tako pač trenutno je. Če hočemo strah poriniti stran, bo še vedno tukaj, še večji bo. Zato je pomembno, da smo močni v sebi in se sprijaznimo s strahovi, ki so v nas oziroma okoli nas, ker res ne vemo, kaj bo jutri. Zato je pomembno, da živimo za zdaj, danes in se skušamo ne obremenjevati s tem, kaj bo jutri, na to tako ali tako nimamo vpliva. Torej, da skušam biti odgovorna za svoja dejanja, za svoje misli in naredim le tisto, kar lahko naredim, kar je v moji moči. Ne morem pa prevzemati odgovornosti za dejanja drugih. Prav tako odsvetujem spremljanje medije, ki nas kar naprej “bombadirajo” o koronavirusu, no, tega je v Sloveniji veliko več, kot tukaj pri nas. Ker negativne informacije o obolelih in mrtvih v nas povzročajo dodatni strah in bojazni, zato sem v tem lahko izgubimo, se počutimo zelo slabo, utesnjeno, bolno. Zato jaz živim daleč od medijev in negativnih informacij, tisto, kar moram vedeti, pa tako pride do mene. Zato me ni strah prihodnosti.
Tudi sami izvajate delavnice in terapije s klienti, ki so doživeli različne travme. Kaj pogosto opazite na njih?
Pred nekaj dnevi sem se vrnila z delavnice v rehabilitacijskem centru Byron Bay o travmah. In govorili smo tudi o tem, da je treba določene stvari pustiti v preteklosti, da ne pripadajo nam, temveč našim prednikom. In da lahko prevzamemo odgovornost le za naše življenje, tukaj in zdaj. Na svojih delavnicah pogosto vprašam klienta, “kaj ti pravzaprav zdaj manjka življenju”. In pogosto rečejo, da v bistvu nič konkretnega, da pa vedo, da nekaj ni prav, ker jim v življenju ne gre dobro. Zato vedno pogledamo, kaj se je dogajalo v njihovem družinskem sistemu, kaj je tisto zaradi česa jih je na primer strah sedanjosti in prihodnosti. Pogosto se pokaže, da je klienta na primer strah zaradi neke travme v preteklosti, ki ni njegova.
Kako pa je z odvisnostmi, zakaj nekdo postane odvisen?
Z odvisnostmi delam že 25 let. In vsak odvisnik ima nekoliko drugačno zgodbo. V terapijah oziroma postavitvah se je najpogosteje pokazalo, da imajo odvisniki največjo težavo, da se ne morejo sprejeti, imajo nizko samopodobo, težavo z izražanji čustev, v sebi jih je strah, se česa sramujejo in podobno. Zato pa, da jim je lažje, pijejo alkohol, jemljejo drogo, kockajo ali kaj drugega. Odvisnosti poznamo še več vrst, deloholike, odvisnike od nakupovanja in druge. Opažam, da smo ljudje od marsičesa odvisni, in sicer pogosto postanemo zato, da z nečem zunaj sebe, skušamo pomiriti sebe v svoji notranjosti, da nam je potem vsaj trenutno lažje. Vendar pa, dokler ne ugotovimo vzroka v sebi, zakaj smo postali odvisni, se odvisnosti ne moremo rešiti. Zato z odvisniki delam tudi tako, da skozi terapijo ali postavitve skušamo ugotoviti, kaj se je dogajalo v njihovemu družinskem sistemu, da so nesamozavestni, da jih je strah, se česa sramujejo in podobno in da so zato postali odvisni. Zato je v procesu terapije zelo pomembno, da odvisniki najprej sebe sprejmejo takšni kot so, da lahko potem delamo naprej, da postanejo takšni, kot si želijo, da bi bili, vendar brez odvisnosti.
Kako pa je za našo srečo in uspeh življenju pomembna naša prvotna družina, oče in mama?
Starša sta za nas zelo pomembna. Jaz sem sedmi od osmih otrok. Mama je bila stara 56 let, ko je umrla. In ko sem odraščala, me je bilo vedno strah, da bom tako mlada umrla, kot moja mami. Ko sem se zavedla, da imam to bojazen, sem si rekla, da moram to premagati, kar ni bilo lahko. Pri tem so mi pomagale postavitve, da sem videla, kaj se je dogajalo v mojem družinskem sistemu, kaj je bilo z mamo. In šele, ko sem lahko končno sprejela njeno usodo, in se ji res iskreno in z veliko hvaležnostjo priklonila in se ji zahvalila za vse, kar mi je lahko dala, mi je bilo lažje. Res sem ji bila zelo hvaležna za vse, hkrati pa sem spoznala, da jaz lahko živim drugače, kot je lahko ona. In vse to sem sprejela z veliko ljubeznijo. Pogosto na postavitvah vidim ljudi, ki so kritični do svojih staršev, jih obsojajo, so jezni nanje. Do vsega tega seveda imajo pravico, vendar pa jim vedno rečem, da ne bodo mogli naprej, dokler tega, kar so jim dali starši, tudi če je bilo slabo, ne sprejmejo v svojem srcu, s hvaležnostjo. Mogoče starši niso znali drugače in so delali z nami v najboljši veri, pač to, kar so znali in zmogli. In ko je klient pripravljen pogledati na svojo mamo in očeta s hvaležnostjo, ljubeznijo, in ko se je pripravljen pred njima resnično iskreno in globoko prikloniti, se jima zahvaliti, za vse, kar sta mu dala, šele tedaj lahko gre naprej v življenje. Zato s svojimi klienti veliko delam na odnosu s starši.
Koronsko krizo močno občutijo tudi poslovneži in uslužbenci različnih organizacij in ustanov, tudi oni se srečujejo s težavami, bojaznimi in strahovi, travmami. Kako jim lahko pomagate, kaj jim svetujete?
Ja, seveda, moji klienti so tudi poslovneži. Moje izkušnje so, da vsak v podjetje, bodisi, da je njegovo ali tam le dela, vedno pride s svojo družinsko zgodbo. In pogosto se izkaže, da ljudje, ki imajo težave v poslu, mislijo, da jim bo posel oziroma služba, kjer so zaposleni, lahko pomagal pri reševanju njihovih družinskih težav. Zato jim vedno povem, da temu ni tako, in da je treba za rešitev problema v poslu, najprej pogledati njihovo družinsko zgodbo, torej kaj se je dogajalo z njihovimi predniki, da jim torej v poslu ne gre dobro oziroma imajo težave. Pogosto se namreč pokaže, da če nekaj nismo predelali v družinskem sistemu, to nesemo s seboj na delovno mesto, kjer se lahko pokažejo težave. Na primer, nekdo pride na novo na neko delovno mesto in se obnaša zelo vzvišeno, arogantno. Na postavitvah se pogosto pokaže, da takšen človek na primer ne spoštuje tiste, ki so bili tam pred njim in to je kršitev reda, ki pravi, kdo prej pride ima prednost. In da je torej prevelik v sistemu, da si jemlje nekaj, kar ni njegovo. Skozi terapijo oziroma postavitev pa se pokaže, kaj se je zgodilo v njegovem družinskem sistemu in ko to s hvaležnostjo in ljubeznijo sprejme, lahko gre naprej in mu gre dobro tudi v službi, poslu.
Gospa Marija, povejte nam, prosim, kako bi lahko s sistemskega vidika ocenili, to, kar se zdaj dogaja po svetu, v povezavi s koronavirusom? Kaj nam sporočajo sistemi? Ali so v ozadju res virusi, bolezni ali gre za farmacijo, zaslužek ali kaj drugega?
Pred časom smo v Sydneyu naredili slepo postavitev na trenutno situacijo v svetu, v povezavi s koronavirusom. Nihče od predstavnikov ni vedel kaj predstavlja, elementi pa so bili virus, bojazen, zemlja, ljudje, farmacija in še dva elementa. Postavitev je pokazala, da virus ni predstavljal nevarnosti nikomur od ostalih elementov in da je največjo moč imel element farmacija na katerega sta elementa ljudje in bojazen, ko se je farmacija pojavila, bila zelo jezna. In ko so elementi spoznali, da je farmacija največja, in da se v bistvu vse dogaja zaradi nje, so bili sprva jezni, nato pa so se osvobodili. Zanimiva postavitev je bila, moram reči. Zato še enkrat rečem, bodimo odgovorni zase in za svoje življenje, da se ne izgubimo v nekih igrah, ki so večje od nas. Živimo za danes, še posebej pa skrbimo za svoje otroke, vnuke, za našo prihodnost. Zavedati se moramo, da so nekatere stvari večje od nas in da jih ne moremo spremeniti, zato delamo tisto, kar lahko. Torej, da živim kar lahko najboljše in da svojim vzgledom in pozitivnim pogledom na življenje, ne glede, da je zdaj marsikomu zelo težko, lahko dobro vplivam tudi na druge.
Zase vedno rečete, da imate dve domovini, Slovenijo in Avstralijo. Kako na vas vpliva dejstvo, da zaradi epidemije s koronavirusom ne morete priti v Slovenijo?
V Slovenijo prihajam vsako, ali vsaj vsako drugo leto. Lani sem že imela rezervirano letalsko karto za Slovenijo, a žal nisem mogla priti. Bilo mi je hudo, a sem si rekla, tako pač zdaj je, na to nimaš vpliva, sprejmi to, kar je. Enkrat se bo spet spremenilo in boš spet lahko šla v Slovenijo. Zelo sem hvaležna, da živim v Avstraliji, a je moje srce še vedno tudi v Sloveniji. V Avstraliji imam dva sina, šest vnukov in pravnuka, moja družina je tukaj. Z mojimi sorodniki in prijatelji v Sloveniji pa sem ves čas povezana prek različnih internetnih povezav, vem kaj se dogaja z njimi, kaj se dogaja v Sloveniji in oni vedo, kaj se dogaja z mano in mojo družino v Avstraliji. Seveda pa je najlepše, ko se lahko vidimo v živo. Jaz verjamem, da bom prišla v Slovenijo drugo leto. Rojena sem bila v Češeniku pri Dob okolici Domžal in tam, kjer smo živeli, nas je obkrožala narava, gozdovi, planine, in vse to zelo pogrešam. Po drugi strani pa sem zelo vesela in hvaležna, da je Avstralija moj dom. Zato lahko rečem, kjerkoli sem, v Avstraliji ali v Sloveniji, jaz sem doma.
Gospa Maria, za konec, imate še kakšno posebno sporočilo za nas, ki živimo v Sloveniji?
Rada bi vam položila na srce, to, kar sem omenila že zgoraj, in sicer, živite za danes, ne se obremenjevati s tem, kaj bo jutri, še posebej ne s stvarmi na katere nimate vpliva. To toplo priporočam vsem ljudem, ne glede na to, kje živijo.
Intervju je vodila in zapisal Dr. Damijana Žišt, aprila 2021