Zgodba o pingvinih, školjkah in mrožih
Kaj imajo pingvini, školjke in mroži za opraviti s sistemskim zavedanjem? Če ste brali knjigo Vrh ledene gore, vam je jasno. Torej vam bo tole le prijetno branje, ki bo obnovilo vaše zavedanje sistemov. Za vse ostale skočimo v ledeno mrzlo morje sveta pingvinov …
Zgodba se odvija na veliki ledeni gori blizu severnega tečaja in se začne s pojasnjevanjem stvari. Prvič, pingvini radi jejo školjke. Drugič, školjke živijo globoko pod morsko gladino, na dnu oceana. A pingvini so imeli premala pljuča, da bi se potopili do školjk. Tudi mroži jedo školjke in se zlahka potopijo tako globoko in še okle imajo, ki omogočajo odpiranje školjk. In trop mrožev je živel na kopnem, le nekaj kilometrov stan od ledene gore in zavidljivo opazoval ledeno goro, a spoštoval območje pingvinov.
Ker so tudi pingvini razmišljali tako kot vi, v mislih so že oblikovali sporazum z mroži in ga malo kasneje tudi podpisali:
- Mroži bodo nabirali školjke za pingvine.
- V zameno bodo mroži lahko pojedli toliko školjk, kot jim paše.
- Mroži ne bodo jedli pingvinov.
Sledi zgodba o uspehu, novice se hitro širijo in prihajajo pingvini s sosednjih ledenih gora. Najdejo celo nekaj biserov, ki jih nezavedajoč se vrednosti, zavržejo. Izračuni pokažejo, da rabijo več mrožev, ki jih tudi povabijo. Tako vse skupaj raste in vsi so srečni.
Tudi med pingvini je nekdo, ki ga nekaj vznemirja. To je Srečko, ki se sprašuje, do kam vse to gre. Nekaj ga je motilo, a ni znal povedati, kaj.
Potem pa se začnejo pojavljati pingvini sploščenega videza (na katere so se po pomoti usedli mroži). Srečko se sprašuje, ali gre res le za naključje. In pride še do spopadov za ozemlje. Nobene okrožnice, pozivi, delavnice, kako ohranjati strpnost, ne pomagajo.
Ko so se razširile novice o vrenju na ledeni gori, so pingvini in mroži nehali prihajati. Tudi stari prebivalci ledene gore so razmišljali, da bi se odselili. In Srečko je vedel, da so nekaj spregledali. Kot pri ledeni gori, kjer gledamo samo vrh, kar se dogaja na površju, večina gore pa je pod morsko gladino, za nas nevidna.
»Mogoče so stvari, ki jih ne moremo videti, krive, da se vse skupaj obrača na slabše.«
»Edina možnost je ugotoviti, kaj je tisto, česar ne vidimo.«
»Kako naj vidimo nekaj, česar ne moremo videti?«
»Ali smo vse to nekako povzročili sami?«
In ob tem vprašanju je pingvin Srečko odlomil košček ledu in ga vrgel v morje. Opazoval je koncentrične valove okrog koščka ledu, ki so bili vse širši in širši, dokler niso izzveneli, in voda se je spet umirila. Morda vsako naše dejanje je razmišljal, povzroči številne druge stvari. Kot pri valovih v vodi. Morda je vse povezano. Če bi le lahko razumeli te povezave, bi lahko vnaprej in pravočasno predvideli posledice naših različnih dejanj …
Med razmišljanjem je Srečkov pogled zašel na zastavo, ki je označevala zgodovinski podpis sporazuma. Na njej se je nekaj spremenilo. Le kaj? Srečko je dolgo strmel v zastavo in se skušal zbrati. Ah ja, je kriknil ob spoznanju, da je zastava na pol potopljena.
Ledena gora se potaplja.
»Kot da bi skušala dopovedati, da so šle stvari v napačno smer, ko so prihajali novi in novi. Le prisluhniti jim nismo znali.«
Seveda ledene gore ne govorijo in vendar se zdi, je razmišljal Srečko, kot da bi nam dogodki v zadnjem času skušali dopovedati: »Upočasnite.«
»Vse je povezano,« je zašepetal Srečko.
In kaj sedaj, kaj naj storijo pingvini?
»Mogoče bi se morali najprej pogovoriti, kaj želimo, da bi se zgodilo?«
»Očitno moramo postati bolj dojemljivi za to, kar se dogaja okrog nas. Prisluhniti ledeni gori. Razmišljati o povezavah med stvarmi.«
Sklenili so, kaj želijo v prihodnosti: skrbeti za svoje bogate zaloge slastnih školjk in omogočiti, da bodo dostopne vsem arktičnim bitjem.
Naredili so načrt: vzgojili bodo nove kolonije školjk blizu kopnega, ki se za razliko od ledene gore ne more potopiti. Objavili so spletno stran skoljka.com.
Bo uresničevanje teh načrtov sprožilo nove posledice, o katerih pingvini niso razmišljali?
Kmalu bo tudi to jasno.
Povzeto po knjigi Vrh ledene gore, avtorja Davida Hutchens in v prevodu Kristijana Museka Lešnika, ilustracije Bobby Gombert.